Napredek 3D v preteklih nekaj desetletjih je plod velikanskih skupnih prizadevanj. Zato za obliko zapisa datotek ni na voljo univerzalne rešitve. Z napredovanjem 3D v številnih panogah in na veliko področjih so se pojavile številne oblike zapisa, ki so pogosto ustvarjene za določen namen. Tukaj je vse, kar morate vedeti o vrstah datotek in njihovi uporabi.
Zaradi vse pogostejše uporabe 3D-prostora v podjetjih, nenehnega tehnološkega napredka na področjih, kot so virtualna resničnost (VR), obogatena resničnost (AR), oblikovanje iger, vizualni učinki (VFX), in razvoja uveljavljenih programov za računalniško podprto načrtovanje (CAD) je samoumevno, da nove vrste datotek za površine vključujejo te različne možnosti.
Načeloma se boste srečali z dvema vrstama oblik zapisa, in sicer s večkotniškimi geometrijskimi podatki in z modeli omejevalnih površin (BREP), kar je odvisno od tega, kje je bila geometrija prvotno ustvarjena. Programi CAD omogočajo oba načina shranjevanja geometrijskih podatkov. Za ohranjanje geometrijskih informacij na višji ravni v okolju CAD je na voljo ločen nabor oblik zapisa, ki vsebujejo tudi standardne poligonalne podatke, ki se uporabljajo v programih za 3D-tiskanje in igranje iger. Obe vrsti geometrijske definicije sta lahko kompleksni in ustvarita velike datoteke.
V nadaljevanju je navedenih nekaj najbolj razširjenih vrst 3D-datotek, s katerimi se lahko srečate, in primerov, v katerih jih je priporočljivo uporabiti.
Datoteke OBJ (.obj) vsebujejo 3D-geometrijske informacije. To je ena od starejših in najbolj razširjenih oblik zapisa, s katerimi se boste srečali pri izvažanju predmeta iz večine programov za modeliranje. Ta poligonalna oblika zapisa lahko vključuje mere (cm, palci itd.). Njena definicija materialov je v primerjavi s sodobnejšimi tehnikami za materiale in senčenje zastarela. Pri samem izvozu geometrije pa velja za nadvse uporabno in zanesljivo standardno rešitev.
Datoteke FBX (.fbx) tako kot datoteke OBJ vsebujejo podatke o 3D-predmetih, vendar vsebujejo tudi podatke o animaciji. Zato je ta vrsta datotek najbolj priljubljena na področjih filma, videoiger in vizualnih učinkov, kjer so potrebni kompleksni modeli, materiali in animacija. Ta oblika zapisa datotek, ki je v lasti podjetja Autodesk, je podprta v številnih pogonih vizualnih učinkov in iger. Ohrani lahko višjo raven definicije materialov in podpira različne pogone za upodabljanje.
GL Transmission Format (.glTF in .glb) je večkotniška oblika zapisa datotek, ki se uporablja brez licenčnine kot odprtokodna različica oblik zapisa, kot je FBX. To odprto obliko zapisa v skupni rabi za izmenjavo modelov in prizorov, ki je bila prvotno ustvarjena v delovni skupini COLLADA, zdaj vzdržuje organizacija KHRONOS Group. Ta datoteka podpira statične modele, animacijo in premikajoče se prizore tako kot datoteka FBX. Razvijalci pogosto uporabijo to obliko zapisa v izvornih programih za splet. Kot ena od sodobnejših oblik zapisa datotek podpira najnovejše načine za senčenje in definicijo materialov, od posodobljene različice 2.0 naprej pa podpira tudi materiale za fizično upodabljanje (PBR).
USD (Universal Scene Descriptor) je večkotniška oblika zapisa datotek, ki so jo razvili v podjetju Pixar in je zdaj odprtokodna. Ta razširljiva oblika zapisa datotek je vse zmogljivejša zaradi svojih odprtih standardov, delovni odbor pa med drugim vključuje podjetja NVIDIA, PIXAR in ADOBE. Ta oblika zapisa predstavlja najnovejše koncepte za 3D-modele, materiale in interoperabilnost med različnimi edinstvenimi orodji za ustvarjanje vsebine. Vsebuje podatke o geometriji, materialih, prizorih in animaciji. USD na različne načine presega običajno pričakovano zmogljivost oblike zapisa datotek, saj učinkovito hrani podatke o celotnem prizoru.
USDZ je lastniška oblika zapisa, ki sta jo posebej za obogateno resničnost (AR) z združenimi močmi ustvarili podjetji Apple in Pixar. Ta oblika zapisa se uporablja za programe za 3D-obogateno resničnost v napravah Apple.
Seznam oblik zapisa datotek v 3D-panogah je obsežen. V nadaljevanju je navedenih nekaj pogostejših datotek, s katerimi se boste morda srečali:
Sliko je ustvaril studio ZUH Visuals.
Odločitev o tem, katero obliko zapisa datotek bi bilo dobro uporabiti pri projektu, je lahko odvisna od več dejavnikov. Najprej zlasti preverite združljivost. Če morate prenesti 3D-komponente med različnimi programi, ne želite izgubljati časa z izvažanjem v vrsto datoteke, ki ne deluje.
Med drugimi dejavniki je lahko velikost izvožene datoteke. To je lahko pomembno zlasti pri razvoju videoigre ali katerega koli 3D-projekta, ki ima posebne omejitve glede strojne opreme. Upoštevajte, da so oblike zapisov datotek ustvarjene za določene namene, zato se boste na podlagi poznavanja programske opreme in razlogov za vključenost posameznih oblik zapisa lažje ustrezno odločili glede vsakega izvoza.
Photoshop lahko odpre naslednje 3D-oblike zapisa: DAE (Collada), OBJ, 3DS, U3D in KMZ (Google Earth).
Če želite odpreti 3D-datoteko v programu Photoshop, izberite Datoteka > Odpri, nato pa izberite datoteko.
Če želite datoteko 3D dodati kot plast že odprti datoteki, izberite 3D > Nova plast iz datoteke 3D ter nato izberite datoteko 3D. Nova plast je v dimenzijah odprte datoteke in predstavlja 3D-model na prosojnem ozadju.
Ustvarjajte, teksturirajte, postavite in upodobite 3D-predmete in prizore.
letni paket, zaračunano mesečno